V Državnem zboru so poslanci v torek, dne 27.01.2015 glasovali o noveli Zakona o medijih, ki določa številne kvote. Novela se je osredotočala predvsem na spremembo določb o predvajanju predpisanega deleža slovenske glasbe na radijskih postajah. Predlog spremembe Zakona o medijih je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina enaindvajsetih poslank in poslancev, z Jožetom Tankom na čelu. PROTI sprejetju Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih je glasovalo: 48 poslancev, med tem, ko je ZA sprejetje glasovalo: 17 poslancev. Večina poslancev, ki je bila proti sprejetju predlagane novele je izpostavila, da je ureditev glasbenega in avdiovizualnega področja del strateških usmeritev države pri katerih mora biti vključena strokovna in druga zainteresirana javnost.

V razpravi je Ministrica za kulturo, mag. Julijana Bizjak Mlakar poudarila, da je potrebno področje kvot reševati celostno in, da je potrebno predhodno ugotoviti posledice njihove uvedbe. Pri tem je ministrica opozorila, da je bil predlog novele zakona pripravljen brez predhodnih analiz in, da »predlaga le posamezne parcialne spremembe obstoječega zakona«. Bistvena pomanjkljivost novele pa da je v tem, da predlagatelj ni opravil analize kakšna je dejanska količina oziroma koliko glasbe je na voljo v slovenskem jeziku in v kolikšnem delu se lahko kvote uresničijo.

Da novela ne daje pravega odgovora na vprašanje kvalitete vsebin in spodbujanja avdiovizualne ustvarjalnosti, je mnenja poslanka Združene levice, Violeta Tomič. Po njeno bi bil učinek uveljavitve sprememb, ki jih prinaša novela zakona, ravno obraten, od tistega kar trdijo predlagatelji in sicer, da bi spremembe »močno vplivale na spreminjanje programskih shem in, da bo še več ponavljanja istih glasbenih uspešnic.« Glede na to, da so učinki predlaganih sprememb negotovi pa Tomčeva pravi, da je eno gotovo; da »si bodo še večji del pogače odrezali vrhovi glasbenih elit v SAZAS.« Izhaja namreč iz dejstva, da za spremembo višanja kvot stojijo tisti, ki jih zanima zgolj črpanje visokih avtorskih rent, s čimer ustvarjajo negativne razmere da bi glasbeniki mlajših generacij uspešno razvili svoje potenciale.

Na drugi strani je Ljudmila Novak iz Nove Slovenije kot zagovornica novele zakona izpostavila pomen sprememb z vidika krepitve narodne zaveste. Meni, da je višji delež predvajanja slovenske glasbe na radijskih postajah v funkciji varovanja slovenskega jezika in spodbujanja domoljubja. Pri tem je treba poudariti, da nepremišljene, izrazito tehnično naravnane spremembe nikoli ne prinašajo učinkov nacionalnih dimenzij, kot enega izmed glavnih razlogov naklonjenosti spremembam navajajo zagovorniki.
Nazorno je problem nedodelanega predloga višanja kvot prikazal poslanec Socialnih demokratov, Matjaž Nemec, s tem, ko je podal primer ureditve kvot v Franciji. V slednji, je z zakonom predpisano, da se mora francoska glasba na radijskih postajah predvajati v najmanj 40% deležu. Vendar kot je dejal Nemec, ki izhaja iz podatkov sindikata francoskih glasbenikov, »omenjene kvote ne dosegajo želenih rezultatov«. Bistveno je torej zavedanje, da (ne) predvajanje glasbe v določenem jeziku v določeni državi sledi predvsem okusu poslušalcev. Namen predvajanja glasbe je, da jo sliši čim širša množica ljudi in ne v »zadovoljenju« kvot. Nemec izpostavi fenomen narodno zabavne glasbe, ki v zadnjem času pridobiva na priljubljenosti in s tem na poslušanosti, a razloga da ja temu tako ne najde v zasledovanja kvot temveč v preprostem dejstvu, da je ta glasba ljudem všeč.

Predlagatelji višanje kvot utemeljuje na podlagi podatkov posredovanih s strani Slovenske glasbene unije. Ti podatki so se izkazali za pomanjkljive in netočne, saj z njimi nepravilno navajajo odstotke predvajanja slovenske glasbe. Dejstvo je, da je delež slovenske glasbe, ki se predvaja na radijskih postajah že sedaj približno 40%. Druga zadeva pri kateri so se predlagatelji zakona izkazali za premalo pozorne pa je, da že ta trenutek več kot polovica radijskih postaj v Sloveniji predvaja več kot 50% slovenske glasbe dnevno.